Foto: Vesna Kunst

Ključne besede: Česen, varstvo rastlin, pleveli, bolezni, škodljivci

Obvladovanje plevelov

Česen se v začetku razvija zelo počasi, skromna listna gmota pa nikoli ne prekrije zemlje in pleveli se lahko nemoteno razvijajo. Ker ima česen slabo tekmovalno sposobnost je potrebno v posevkih česna redno spremljanje zapleveljenosti in zatiranje plevela po potrebi izvajati celo rastno dobo, saj se v zapleveljenih posevkih bistveno hitreje širijo glivične bolezni in škodljivci in v času spravila pridelka pleveli otežujejo zorenje, kar vpliva na količino in kakovost pridelka.

Podobno kot pri pridelavi ostalih vrtnin je tudi česen smiselno posaditi na površine, ki niso zapleveljene s trajnimi pleveli (npr. slak, pirnica, sirek,  osat,…) oziroma je priporočljivo trajne plevele zatreti že v predhodnih posevkih, saj je njihovo zatiranje v posevkih česna oteženo, pogosto tudi nemogoče. Populacijo semenskih plevelov lahko zmanjšujemo tudi z izvajanjem metode provokacije (večkratna plitva obdelava tal pred sajenjem česna). V posevkih česna se lahko zatiranja plevelov lotimo tudi mehansko (manjše površine ročna pletev, sicer uporaba medvrstnih okopalnikov in druge specialne mehanizacije), pri pridelavi na manjših površinah lahko uporabimo tudi zastirke (npr. slama, pokošena trava,…). V primeru mehanskega zatiranja bodimo pozorni na globino obdelave tal ob rastlini, saj čebulnice slabo prenašajo spodrezovanje in trganje korenin ter poškodbe listja.

Slika2: Pleveli v začetni razvojni fazi (V. Kunst)

Bolezni česna

Pri pridelavi česna se pogosto srečujemo tudi z različnimi povzročitelji bolezni, ki vplivajo na količino in kakovost pridelanega česna. Od bolezni lahko pri pridelavi česna težave povzročajo predvsem bela gniloba čebulnic, siva plesen čebulnih listov, česnova rja in čebulna plesen. Vedno pogosteje pridelavo česna ogrožajo tudi virusi.

Bela gniloba čebulnic (Stromatinia /Sclerotium cepivorum)

Prizadene vse čebulnice, ampak nanjo je najbolj občutljiv prav česen. Prva znamenja se kažejo kot rumenenje in nato nekroze ter odmiranje listov (od vrha lista navzdol). Zunanji list glavice je voščen, voden in prekrit s snežno belim kosmičastim micelijem na katerem se oblikujejo drobni črni sklerociji. Glavica česna je gnila in ima neprijeten vonj.

Varstvo:  osnovni ukrep je spoštovanje večletnega kolobarja (vsaj 3 letnega, priporočilo 5-6 let), zmerno gnojenje z dušikom, saditev česna na površine s pH nad 4,8 ter saditev česna tretiranega s fungicidi.

Česnova rja (Puccinia allii)

Okužbe z glivo, ki povzroča česnovo rjo opazimo v obliki rumeno rjavih, okroglastih ali podolgovatih ležišč spor na listih. Oboleli listi se prezgodaj sušijo in odmirajo kar se odrazi v manjših glavicah česna.

Varstvo:  za zmanjševanje potenciala za okužbo je potrebno odstranjevanje in uničevanje ostankov rastlin, k zmanjšanju težav pripomoremo z izbiro odpornejših sort in ustreznim gnojenjem, pogosto pa je potrebno poseči tudi po fungicidih.

Slika3: Česnova rja (V. Kunst)

Čebulna plesen (Peronospora destructor)

Čebulna plesen povzroča veliko škodo na vseh čebulnicah in tako seveda tudi na česnu. Posledice se odražajo v nižjih pridelkih in propadanju okuženih glavic in strokov tekom skladiščenja. Iz okuženih strokov česna se razvijejo sistemično okužene rastline in micelij se širi na mlade liste na katerih se razvijajo spore. Znamenja so najbolj vidna ob jutranjih rosah. Na okuženih mestih opazimo baržunaste prevleke, listi nato porumenijo in odmirajo. V primeru visoke vlage se bolezen lahko hitro širi v posevku.

Varstvo: osnovni ukrep je sajenje zdravega česna in upoštevanje kolobarja. Izvajanje teh ukrepov pogosto ne zadošča in je potrebno poseči po ustreznih fungicidih.

Škodljivci česna

Na česnu lahko škodo povzročajo tudi škodljivci, kot npr. česnova, čebulna muha, porova zavrtalka in tobakov resar. Občasno na česnu težave povzročajo tudi ličinke lilijevke in stebelne ogorčice.

Česnova muha (Suilia univittata)

Prezimi v stadiju odraslega osebka in že proti koncu zime oz. zgodaj spomladi na prezimele rastline ali na zemljo v neposredni bližini rastline odlaga jajčeca iz katerih se razvijejo ličinke. Ličinka se zavrta v list, kasneje v steblo in nato v samo glavico ter se hrani z rastlinskim tkivom. Pred zabubljanjem ličinka zapusti glavico in se zavleče v tla ter se na globini 10-15 cm zabubi (občasno se zabubi tudi v glavici). Prva znamenja napada se v različnem obsegu kažejo na najmlajših listih, v obliki nazobčanih in scefranih listnih robov. Poškodovani listi se zvijajo, rastline pa zaostajajo v rasti, rumenijo, stebla se mehčajo, stroki trohnijo in so precej manjši kot pri zdravih rastlinah. Po do sedaj znanih podatkih ima škodljivec eno generacijo letno. Na poškodovana mesta se pogosto naselijo glive, ki povzročajo gnitje rastlin.

Čebulna muha (Delia / Phorbia / Hylemia antiqua)

Ima 2 do 3 generacije letno in prezimi v stadiju bube v tleh. Izlet odraslih muh je odvisen od vremenskih razmer v posameznih letih, običajno pa sovpada s časom cvetenja višenj Samice odlagajo jajčeca na rastline, iz njih izlegle ličinke pa se hranijo z rastlinskim tkivom. Napadene rastline venejo, listi se zvijajo, srčni list se suši in ga lahko izvlečemo. Pri vzdolžnem prerezu poškodovane rastline v notranjosti najdemo več ličink (tudi do 50). Na poškodovana mesta se pogosto naselijo glive, ki povzročajo gnitje rastlin.

Porova zavrtalka (Phytomyza gymnostoma)

Porova zavrtalka je vsakoletna nadloga v čebulnicah. Prezimi v stadiju bube in letno oblikuje dva rodova. Let traja približno en mesec, tako lahko v hladnejših letih in območjih muhe najdemo še tudi maja. Ob koncu avgusta in v septembru se pojavi še drugi rod muhe.

Škodo povzročajo ličinke (žerke), ki se zavrtajo v liste rastlin in v njih delajo rove. Na prizadetih rastlinah se listi zvijajo, krotovičijo in polegajo, žerke pa potujejo po notranji strani listov navzdol (proti čebulici). Napadene rastline slabše rastejo in lahko tudi propadejo. Mesta poškodb so pogosto tudi vstopna mesta za različne bakterije ali glive, ki vplivajo na naknadno gnitje.

Varstvo: posledice napada zmanjšamo ali ublažimo z jesenskim zgodnjim sajenjem ali kasnejšim spomladanskim sajenjem česna. Pred pričetkom leta muhe lahko posevke zavarujemo s prekrivanjem s protiinsektnimi mrežami (gosto tkane) ali vlakninastimi prekrivkami, ki muhi preprečijo dostop do rastlin in odlaganje jajčec na rastline. Napadene rastline odstranjujemo in uničimo. Ne puščamo jih na njivi ali kompostiramo, ker s tem omogočamo žuželkam nemoten razvoj in večanje potenciala za v naprej. Škodljivca zatiramo z uporabo v ta namen registriranih insekticidov.

Vsa fitofarmacevtska sredstva, ki so v Sloveniji registrirana za čebulnice najdete na spletni strani Integriranega varstva rastlin.

Pripravila: Vesna Kunst, mag. inž. hort.                                                                                                                                            Svetovalka specialistka II za področje varstva rastlin